Gorazd Canič je z Moškim odbojkarskim klubom Krka kot kondicijski trener pričel prvič sodelovati v sezoni 2002/03, ko je članska ekipa še igrala v 2. državni odbojkarski ligi (DOL). Prav tisto sezono se je zgodil preboj v 1. DOL, sodelovanje Caniča z MOK Krka pa se je nadaljevalo vse do leta 2008. Po nekaj letih dela na področju košarke se je izkušeni kondicijski trener k MOK Krka vrnil v začetku letošnje sezone, ki pa je za novomeško moško odbojko med najbolj uspešnimi v zadnjih letih.

Gorazd Canič (foto: Martin Kosmina)
Gorazd Canič (foto: M. Kosmina)

Po nekaj letih premora ste ponovno kondicijski trener novomeških odbojkarjev. Ekipa se je z izjemo enega igralca, Luke Brulca, povsem spremenila in predsem pomladila.
Najprej je treba povedati, da sem z MOK Krka v tej sezoni pričel sodelovati nekoliko pozneje, septembra, zato smo izgubili mesec dni dela. To sem posebej v začetku močno pogrešal, saj nismo imeli časa graditi na bazi. Tako sem moral v začetku svojega sodelovanja počasi spoznavati stanje ekipe oz. posameznih igralcev, kajti sezona se je že začenjala. Vodil sem ogrevanja, nekako uvajal tako sebe kot njih, in spoznaval njihove sposobnosti. Ko sem jih dodobra spoznal, sem jih testiral in sestavil program ter šele oktobra pričel z rednimi, sistematičnimi treningi.

Novomeški odbojkarji so v povprečju zelo mladi, celo namlajši v prvi ligi. Kako se to odraža na njihovi pripravljenosti, pa tudi mentaliteti?
Tukaj vidim veliko rezervo kar se tiče mojega dela. Konkretno tu ne mislim zgolj na uteži, to še najmanj, temveč na delo na igrišču – da to moč prenesejo na igrišče in jo tam izkoristijo. Pri tem je zelo pomembno tudi sodelovanje in komunikacija s trenerjem. Fantje so resni in to mi je všeč, njihov napredek pa je velika motivacija tudi zame – vedno si želim boljši rezultat.

Kako prilagajate treninge glede na starost igralcev?
Kar se tiče ogrevanja, je za vse več ali manj enako, je pa res da tukaj starejši ponavadi potrebujejo več, predvsem razteznih vaj. Tudi fantje sami vejo, kateri rabi več, da se optimalno ogreje. Je pa razlika v regeneraciji. 22-letnik se bo po vajah z utežmi hitreje regeneriral kot recimo 30-letnik, kaj šele 35-letnik.

Kaj pa delo v fitnesu? Kdaj lahko fantje začnejo s fitnesom?
Bil sem na zelo zanimivem seminarju v Zagrebu in je eden od predavateljev odgovarjal na vprašanje, ali fitnes pri mlajših fantih resnično zavira rast. Ni dokazano, je povedal. Govori se res o tem, veliko je mitov, ni pa nobenega splošnega pravila. Je pa seveda povsod potrebna zdrava mera. Prezgodaj zagotovo ni v redu. Kar se tiče uteži in fitnesa pa seveda ni nujno, da gre pri tem za velike teže. Če damo štirinajstletniku v roke dve ročki po štiri kilograme in ga predvsem naučimo pravilne vadbe in tehnike, ni nobenega problema. Fantje v teh letih morajo sicer v prvi vrsti obvladati svojo težo, delati vaje za trup – hrbet, trebuh, bočne mišice, noge, roke … Vse s svojo lastno težo, morda kakšna lahka ročka, gumica. Seveda pa je tu nujno potrebno strokovno vodstvo.

Pogosto se dogaja, da nepoznavalci odbojko podcenjujejo kot šport, za katerega ni potrebne prav velike kondicije v primerjavi z drugimi športi.
Kondicijo 80 odstotkov ljudi, žal tudi mnogi športniki, pogosto razume samo kot vzdržljivost – koliko lahko recimo pretečeš. Ne predstavljajo pa si, da je kondicija lahko tudi moč, hitrost, tudi gibljivost. Vse to spada pod kondicijsko pripravo. Osnovna tekaška pripravljenost seveda mora biti. V odbojki pa ne pomaga, če je nekdo močan, potem pa se ne more skloniti do tal. Moč se namreč lahko natrenira, vsak jo lahko natrenira, pomemben pa je prenos na igrišče – večji skok, hitrost, reakcije, agilnost.

Osnova kondicijske priprave sicer ni zgolj dvig fizične sposobnosti, v prvi vrsti je to preventiva pred poškodbami. Najprej se je treba zaščititi, da lahko telo zdrži specialen trening. Da ni poškodb gležnjev, ramen, hrbta, da lahko oddelaš sezono brez poškodbe – to je prvi korak. Potem pa gremo na povečanje skočnosti, hitrosti, vzdržljivosti – to pa je drugi korak.

Bregar in Turk v bloku (foto: M. Eržen)
Bregar in Turk v bloku (foto: M. Eržen)

Kaj pa pretreniranost?
Mnogi še vedno mislijo, da če je je dober trening tak, na katerem igralca ubiješ. Kaj pa bo drugi dan? Bo igralec zdržal še en tak trening? Ne bo ga. To zna biti včasih celo večji problem kot pomanjkanje treninga. Posledica so utrujenost in seveda poškodbe. Iz lastnih izkušenj vem, da je včasih bolje kak trening manj kot več. To za starejše igralce velja zagotovo, pri mlajših je malo drugače, nikakor pa se jih ne sme preforsirati, kajti to vodi k poškodbam, prenasičenosti. Če bo fant pri 18 letih preforsiran, bo to slabo vplivalo tudi na njegovo psiho, najhuje pa je, ko imamo 18-letnika, ki ima zaradi tega težave s poškodbami.

Koliko treningov na teden je po vašem mnenju najboljši recept za uspešno odbojkarsko ekipo?
Vse skupaj je treba skrbno sestaviti. Če se gremo profesionalen šport, ne bi rekel, da je treniranje dvakrat na dan idealno, temveč je nujno potrebno. Kar se tiče kondicijskih priprav, si mnogo ljudi predstavlja, da gre samo za uteži in fitnes. To ne drži, gre tudi za veliko število skokov, metov. Letos sem recimo pogrešal predvsem delo z medicinkami, česar nismo delali, ker sem se ekipi priključil šele septembra.

Pomembni pa so tudi dodatki k prehrani. Pri tem mislim različne napitke, vitamine, pri določenih, nikakor pa ne pri vseh, pa tudi kakšni proteini. Te stvari znajo biti izjemno koristne, jih pa je treba pametno in pravilno uporabljati ter predvsem vedeti, kaj določen igralec potrebuje.

Imate tudi izkušnjo iz odbojkarske reprezentance.
Tako je, leta 2007 me je poklical takratni selektor Iztok Kšela. Takrat sem bil 10 dni na pripravah v Kranjski Gori, napisal sem jim nekaj programov. To je bila zelo dobra izkušnja. Sicer je res, da v prvih dneh morda ni bilo najbolje, nekaj igralcev namreč ni bilo preveč navdušenih, zanimivo pa sem ravno s temi igralci na koncu ostal v najboljših odnosih. Imam zelo lep spomin nanje.

Ana Čefarin