Moški odbojkarski klub Krka

Novo mesto

Odbojka

Odbojka je izjemno priljubljena rekreacijska igra po vsem svetu, kot tekmovalni šport pa ima veliko privržencev in gledalcev. V družini športnih iger z žogo je najmlajša, najmanj agresivna, hkrati pa najbolj socialno naravnana.

Izumil jo je predavatelj telesne vzgoje, Američan William Morgan leta 1895; njegov namen je bil sestaviti novo zabavno igro, ki bi bila sestavljena iz tehničnih elementov košarke in tenisa (tudi košarko so izumili Američani). Združil je dva dinamična športa in ustvaril igro, ki je mnogo bolj dinamična od obeh “izvornih”.

(foto: www.maticerzen.si)

Zaradi pozitivnih učinkov na počutje (po različnih raziskavah javnega mnenja) je odbojka po priljubljenosti v Sloveniji kot tudi drugod po svetu uvrščena v sam vrh rekreativnih dejavnosti. Priljubljena pa je tudi zaradi dejstva, da se je iz prvotne zamisli o skupinskem odbijanju žoge razvilo veliko različic, ki zadovoljujejo željo po gibanju različnim kategorijam ljudi. Prvotna ideja odbijanja žoge za zabavo brez zadrževanja (lovljenja) je hitro prerasla svoje okvire. Razvila se je množica različic, ki danes omogočajo igranje obema spoloma, vsem generacijam, igralcem, ki jim je odbojka poklic in rekreativcem, ki v njej iščejo sprostitev, zabavo in ohranjanje telesnih sposobnosti. (Zadražnik, 31) Dvoranska odbojka (volleyball), igra šestih proti šestim, je verjetno najbolj poznana in razširjena različica. Ostale različice pa so: odbojka na mivki (beach volley),odbojka na travi (green volley ali park volley), odbojka na snegu (snow volley), super mini odbojka, mini odbojka, mala odbojka, odbojka z nogami, wallyball (igra, podobna squashu), vodna odbojka in sedeča odbojka.

Odbojka je ekipni šport, sestavljen iz dveh ekip, ki ju loči mreža, kar preprečuje stik med igralci. Igralci lahko uporabljajo zapestja in roke (v redkih primerih tudi druge dele telesa), da podajo žogo preko mreže.

Namen igre je poslati žogo preko mreže tako, da bi v nasprotnikovem polju padla na tla, ter preprečiti, da bi padla na tla na lastni strani igrišča. Vsaka ekipa se lahko trikrat dotakne žoge, vključno z dotikom žoge v bloku, preden jo vrne na nasprotno stran. Pravilo, da mora biti odboj žoge trenuten (brez zadrževanja), pomeni, da igra brez visoke ravni sodelovanja in medsebojne pomoči vseh igralcev sploh ni možna. Ta medsebojna povezanost igralcev je verjetno tisti dejavnik, ki odbojko uvršča med zelo priljubljene športe.

Igra se začne s servisom. Igralec z njim pošlje žogo preko mreže v nasprotnikovo igralno polje. Igra se nadaljuje, dokler se žoga ne dotakne tal igrišča, pade izven igrišča ali jo ekipi ne uspe pravilno odbiti. Servis je eden izmed najpomembnejših elementov. Rečemo mu tudi začetni udarec. Osnovni namen servisa je udariti žogo na nasprotnikovo stran za začetek igre. Po taktiki pa lahko s začetnim udarcem nasprotnika zmedemo ali celo osvojimo točko, če je servis dovolj natančen ali pa zelo močan. Na začetku tekme sodnik izbira, katera ekipa bo začela s servisom (takrat lahko ekipi tudi menjata polji; izbira je pri tem privilegij ekipe, ki ne dobi servisa).

(foto: www.maticerzen.si)

Včasih se je igra moških ekip precej razlikovala od igre žensk, danes je ta meja že zelo zabrisana. Odbojkarska tekma traja povprečno med uro in uro in pol, posamezni niz pa od 15 do 30 minut. Posamezna akcija (od servisa do osvojitve točke) pa traja od 5 do 10 sekund (odvisno seveda od ravni kakovosti igre). V moderni odbojki prevladujejo moč, hitrost odigravanja akcij ter popolnost tehnike in taktike (majhno število lastnih napak).

Hitrosti žog pri vrhunski odbojki dosegajo 120 km/h. Značilnost igralcev je, da morajo biti tudi izredno visoki (igralci okoli 200 cm, igralke pa okoli 185 cm). Ekipa, ki dobi posamezno igro, osvoji točko. Kadar ekipa, ki servis sprejema, dobi igro, osvoji tudi točko in pravico do servisa. Igralci te ekipe pa pri tem zakrožijo za eno mesto v smeri urinega kazalca (sprememba mest).