V 4. krogu državnega prvenstva 2. lige skupine B v Kočevju, 20. 1. 2024, je selekcija starejših dečkov MOK Krka nastopila s štirimi igralci.
To je tudi neslaven zgodovinski klubski dogodek, saj se je v dveh desetletjih dela z mladimi prvič zgodilo, da je Krka nastopila z nepopolno ekipo.
Starejši dečki naj bi se v Kočevju pomerili na uradni tekmi z ekipama iz Ljubljane, Ljubljana volley in Črnuče I. Pred svojim predzadnjim turnirjem so starejši dečki MOK Krka trdno zasedali zadnje, 6. mesto v skupini s šestimi gladkimi porazi ter seveda brez izgubljenega niza. Z morebitnima dvema zmagama v zadnjih štirih tekmah bi starejši dečki še upali, da se od neslavnega zadnjega mesta odlepijo na vsaj 5. mesto.
Želje po tem športnem dosežku, oziroma glede na realnost stanja presežku, pa žal ni bilo potrjeno vsaj z ustrezno udeležbo tudi ves teden pred turnirjem v Kočevju na vseh štirih terminih, ki, glede na situacijo, pogojno še pripadajo starejšim dečkom. Neslaven rekord je bil torej tudi v nezadostni udeležbi. Namreč na treningih so sodelovali trije, enkrat »celo« štirje registrirani igralci starejših dečkov, dva začetnika iz vrst kadetov ter občasno še kakšen prostovoljec iz vrst 1. ekipe kadetov, ki so tako opravili specialni trening, npr. podajanja (Girey Barakhoiev, Pirnar Matija, ob pomoči mladega zagnanega pomočnika Jožefa Verdineka, ki je v tej sezoni dokaj pogosto opravljal vodenje treningov starejših dečkov in kadetov namesto le dveh trenerjev z licenco, Luke Brulca in, zaradi poškodbe in bolezni, Andreja Praha). To pa pomeni, da ekipe ni bilo mogoče uigravati, saj za uigravanje je potreben obisk vsaj desetih igralcev, od tega vsaj 8 registriranih starejših dečkov.
Nekaj podobnega se tudi dogaja v zadnjem tednu pri mali odbojki, kjer je udeležba nekoliko boljša, ampak v minulem tednu se velika večina nosilcev igre ni udeleževala treningov, zato tudi ni bilo mogoče nadgrajevanje in kontinuiranega učenja, ki je v športu predpogoj za trajnejše znanje in igro. Zaskrbljujoče in vprašljivo glede varnosti (poznavanje kontaktov staršev v primeru poškodb) pa je tudi dosedanje nekajkratno občasno nadomeščanje trenerjev s pomočniki iz vrst mladincev (tečaj prve pomoči?) brez spremstva vsaj enega starejšega igralca ali trenerja. Zaenkrat ostaja zadeva na nivoju šušljanja med starši.
Ob pomoči Juretovih in Svitovih staršev so v Kočevje odpotovali trener Andrej Prah ter igralci Svit Gros, Jure Kastelic, Rok Rifelj in Luka Perme. Torej na tekmo sta odšla le dva igralca, ki sta prisostvovala treningom, en igralec, ki je bil še poškodovan, ter en igralec, ki je v začetku decembra prenehal s treningi zaradi mnenja, da so treningi manj kvalitetni, kot je pričakoval, pa se je kljub temu odzval vabilu koordinatorja mlajših selekcij Luke Brulca.
Preostalih devet registriranih igralcev je imelo različne razloge za neudeležbo: bolezni, poškodbe, morda brez povabila, družinske obveznosti, »metanje puške v koruzo«…
Svitu, Juretu, Luki in Roku so se pridružili štirje igralci Kočevja ter tako sestavili novo ekipo. Trener Prah je tako sestavljeno ekipo imenoval »Mi Dolenjci«. Fantje so se zelo dobro ujeli ter v štirih nizih, ki jih je velikodušno dovolil organizator turnirja, MOK Kočevje, na čelu z Alešem Drobničem, sicer trenerju MOK Kočevje in nekdanjemu, še vedno nezamenljivemu igralcu Krke v vlogi organizatorja igre, ob odobravanju sodniškega zbora in obeh sodelujočih trenerjev nasprotnikov iz Ljubljane, prikazali borbeno igro, s katero so tudi omogočili ekipama iz Ljubljane, da preizkusita, kar so se mladi igralci pod taktirko obeh zagnanih ljubljanskih trenerjev naučili. Odigrana sta bila dva niza z vrtniki iz Ljubljane volley in Črnuč. Vsi štirje nizi so se končali rezultatsko zelo tesno, zadnjega pa so MI Dolenjci uspeli dobiti potem, ko je na začetku zadnje četrtine niza Svit, kljub poškodbi, z začetnimi udarci začel s preobratom, ki je dvignil ekipo k učinkovitejši igri blok – obramba in pri organizaciji napadov. Igralci Krke so prikazali optimalno igro glede na naučeno dosedanje znanje, zato si zaslužijo vse pohvale za pristop in prikazano igro, še posebej pa za prikazan pozitivni odnos do novih soigralcev, sodniškega zbora in organizatorja. Vsi prisotni, gledalci, trenerji, sodniki in še najbolj mladi igralci so uživali v igri v vseh štirih nizih. Tudi zavzetega spodbujanja soigralcev s »klopi« ali s tribun ni manjkalo. Skratka vzdušje je bilo takšno kot če bi šlo za uradni tekmi. Tudi pot domov je bila zato, ob prekrasnem sončnem vremenu in lepimi razgledi na zasneženo pokrajino, lepša. Morda so pa to znaki, ki napovedujejo dolgo pričakovani preobrat…
MOK
